Na potovanju po Braziliji sva hotela biti čim več v naravi in sva se ogromnih mest kar nekako izogibala, razen seveda znamenitega Ria. Želela sva videti čim več živali v njihovem naravnem okolju in se za vsaj nekaj dni izgubiti v “divjini”. Ker je bila Amazonka absolutno predaleč za najin žep, sva ubrala alternativno pot. Slišala sva, da je Pantanal dokaj dobra zamenjava za amazonski pragozd in da znava tu videti še več divjih živali. Tako sva se Iz Foz do Iguacu podala na dolgo pot do mesta Campo Grande, iz kjer sva si potem organizirala pot v ta skrivnostni močvirnati svet. Pantanal ima le nekaj malega prebivalcev in prav nobenega mesta. Razdalje so ogromne in tamkajšnji prebivalci za transport uporabljajo kar motorne čolne ali pa manjša letala. V Pantanal vodijo le tri ceste iz treh različnih krajev in izbrala sva si Campo Grande, najbližjega na najini poti. Potovanje po Pantanalu ni enostavno, saj je to obširno močvirnato območje, kot sem že omenila, zelo redko poseljeno, zato tam ne morete ravno pričakovati hotelov. Zadeva je precej draga, saj potrebuješ vodiča, ki bi te popeljal v srce Pantanala. Tako sva v mestu Campo Grande premlevala različne možnosti in se na koncu odločila za eno izmed cenejših. Izbrala sva možnost prenočevanja na ranču, ki je tudi zatočišče za popotnike in leži na samem območju Pantanala.
Iz mesta Campo Grande je bilo tako potrebih še nekaj dodatnih 8 ur po makedamskih cestah, da sva prispela na sam ranč “sredi ničesar”. Tam so nama takoj povedali, da se ponoči ni varno sprehajati naokoli, saj je ravno nekaj dni pred najinim prihodom jaguar napadel njihovo živino. Hmmm, še dobro da ni nočnih lokalov naokoli, sem si rekla v mislih.
Pantanal torej leži na tromeji Brazilije, Bolivije in Paragvaja in ime tega območja izvira iz portugalščine, saj pantano pomeni močvirje. Tam sva bila ravno takrat, ko naj bi se že začelo deževno obdobje, ampak o dežju ni bilo ne duha ne sluha. Med oktobrom in marcem jih poplavi vsa voda iz okoliških hribov in tako ostanejo le osamljeni otočki, ki so polni vseh živali, ki si tam poiščejo zatočišče. Takrat je težje potovati po tem območju, zato sva imela kar srečo, da je dež že zamujal. Je pa zato težje opaziti živali, ki so po območju bolj razkropljene. Ja, Pantanal je neke vrste “južnoameriški safari” in vsi si želijo viditi tamkajšnje najbolj znamenite živali – anakonde, jaguarje, pume, mravljinčarje, kapibare, kajmane (najmanjša vrsta krokodilov)…No, anakond in jaguarjev nisva uspela pozdravit, zaradi česar je bil moj fotoaparat kar razočaran, sama pa sem si po eni strani kar oddahnila:)…
Že na samem ranču je bilo zelo lepo in dejansko si imel občutek, da si skoraj odrezan od sveta. Po posestvu so se sprehajali divji prašički, v krošnjah dreves so počivali tukani in hiacintne are (blue macaws iz risanke Rio:)), ob reki v bližini pa so nas iz vode opazovali kajmani. Na ranču sva spoznala tudi popotnike iz celega sveta in se z nekaterimi spoprijateljila. Zelo super človeka, s katerima sva uživala v pogovorih, sta bila Mel in Arnaud, par iz Francije, ki sta bila na enoletnem potovanju okrog sveta (o dogodivščinah, ki sta jih doživela na poti, si lahko preberete na njunem blogu, če znate francosko:)). Imeli smo veliko skupnega in večeri ob ognju so bili zato zelo veseli. Nadvse zanimiva družba so bili tudi tamkajšnji domačini/vodiči, ki so v teh krajih odraščali in zato res poznajo vsak kotiček te pokrajine. Marcelo, ki je bil “najin” vodič, obožuje živali, še posebej ptice in v Pantanalu je teh okoli 650 različnih vrst. Tako nam je skoraj na vsakem koraku z žvižganjem uspel priklicati kakšnega ptička ali pa opico. Odpeljal nas je lovit piranje, ki smo jih zvečer tudi spekli, z njim smo odšli na nočni safari in pa s čolnom po reki, kjer smo opazili veliko kajmanov in tudi nekaj kapibar, po vrhu vsega pa smo se tudi s konji odpravili po okolici v bližini ranča in izkušnja je bila naravnost čudovita. Marcelo zase pravi, da je zelo srečen človek, ker lahko živi v naravi, saj ne mara velikih mest, kjer mora imeti obute čevlje, on pa je najraje bos. Rad pa bi enkrat v življenju videl sneg in se naučil smučati.
Pantanal mi je bil resnično všeč (razen vseh komarjev, pajkov in ostalih žuželk), saj obožujem živali in pustolovščine, a zaradi obiska Pantanala, moja želja po Amazonki še vseeno ni izginila in najverjetneje pride na vrsto ob naslednjem obisku Latinske Amerike:).
Po Pantanalu smo se z Mel in Arnaudom skupaj odpravili naprej v mestece Bonito. Kraj je znan predvsem po ekoturizmu, v okolici pa je nešteto kristalno čistih rek, kjer lahko snorkljaš med ogromnimi sladkovodnimi ribami. To je lahko na trenutke celo malo zastrašujoče, saj se ves čas zavedaš, da lahko mimo priplava tudi kakšna anakonda. Ampak izkušnja je nora in nepozabljiva. Zelo sem bila jezna sama nase, ker sem pred odhodom pozabila kupiti vsaj kakšen poceni fotoaparat za pod vodo, saj se tako lahko za večino fotografij iz Bonite obrišem pod nosom (ker smo dejansko bili večino časa pod vodo). Sicer pa je bilo tudi brez fotoaparata zelo zanimivo snorkljati sredi tropskega gozda v reki, kjer se ribe ne odmikajo tebi ampak bolj ti njim. Za to izkušnjo priporočam predvsem Rio da Prata, kjer imaš občutek, da plavaš v akvariju. Obiskali smo tudi bližnje jame, kolesarili in se potepali po mestecu. Bonito je zelo sproščeno mestece, idelano za počitek po Pantanalu in je bil vsekakor vreden obiska.
Ker nas je v zadnjem času sonček le začel malo razvajati, so končno prišli na vrsto vsi fotografski zmenki in zato imam zelo malo časa za pisanje bloga. Kljub temu se vam zelo kmalu javim z novo objavo, ki bo fotografsko obarvana, v bližnji prihodnosti pa sledi tudi nadaljevanje o potepanju po Braziliji.
