V objavi o Riu de Janeiru sem obljubila, da vam kmalu predstavim še kakšen košček najine poti po Braziliji. Tako sem se odločila, da vam predstavim osupljive slapove Iguazu, za katere domačini pravijo, da je to kraj, kjer se iz vode rojevajo oblaki. Ležijo na meji med Brazilijo in Argentino in so tisti košček Brazilije, ki je znan po celem svetu. Verjetno bi vam marsikateri izkušen popotnik odsvetoval obisk tega narodnega parka, saj so slapovi turistično precej oblegani, ampak zame to ni prišlo v upoštev, saj sem vedela, da je tu raj za vse, ki radi fotografiramo naravo. Iguaçu slapovi so bili že dolgo na mojem seznamu želja in tako mi seveda ni bilo potrebno veliko razmišljati ali si to naravno lepoto ogledati v živo ali ne. Uvrščajo jih med najlepše in največje slapove na svetu in kaj takšnega ne izpustiš iz rok, če si ravno v bližini :). Čeprav je bilo turistov res veliko, je zadeva kljub temu vredna ogleda. Na koncu je res težko pričakovati, da bi tako lep košček našega planeta ostal skrit pred množicami. Območje narodnega parka je ogromno in okoli vseh teh manjših in večjih slapov (vseh skupaj naj bi jih  bilo 270) je veliko poti po neokrnjeni naravi. Park pa je tudi vpisan pod UNESCOV seznam svetovne naravne dediščine.  Če želiš obiskati vse možne kotičke narodnega parka, si je dobro vzeti vsaj dva dni in si ogledati slapove z brazilske strani, kjer so razgledi bolj panoramski, saj so slapovi skoraj v celoti na argentinski strani. Drugi dan pa priporočam skok v Argentino, kjer je še več različnih razglednih točk in lahko slapovom dejansko prideš čisto blizu – do “Vražjega žrela” (pa še prijetno osvežilno je).

+ nekaj sproščenega v poslušanje tukaj

Najbolj super pa je, da si čisto očaran nad floro in favno in kar ne moreš verjeti vsem prizorom okoli sebe… Za trenutek se ti zazdi, da si se znašel sredi snemanja filma Avatar (ali pa Jurski park, če vam je ta ljubši:).

…na milijone velikih barvastih metuljčkov leti naokoli, z veje se vije zelena kača, iguane se povsem brezbrižno sprehajajo po potki in ko že misliš, da bolje ne bi moglo biti,  globoko med rastlinjem opaziš rumeno-oranžen kljunček in se čisto potiho približaš in zagledaš tukana, ki te prav radovedno opazuje…

Seveda sem hitro začela fotografirati in moram priznati, da model ni bil prav nič sramežljiv :). Zraven pa sem piskala od veselja kot kakšen otrok, saj so tukani ene izmed najbolj zanimivih živali in prav vesela sem bila, da sem ga imela možnost fotografirati v naravnem okolju, ko je ves vesel skakljal naokoli.Po tem prijetnem obisku slapov sva sedla na presenetljivo udoben avtobus in po celonočni vožnji prispela v mesto  Campo Grande, ki leži na meji z Bolivijo. Od tam sva si organizirala odhod v močvirnato pokrajino Pantanal, kjer se je najina dogodivščina šele dobro pričela. O tem pa več kdaj drugič.

Prijeten večer vam želim!