… ali pa bi lahko poimenovala današnji post kar V iskanju modrine. Sicer pa še vedno v Oregonu. No, lansko leto takšen čas:). Ampak pri mojih potopisnih objavah smo še vedno v tej čudoviti državi. Oregonska obala se je razprostirala pred nama, ko sva zapustila Cannon Beach, upala sva le na kanček modrega neba, saj je v tem delu sveta megla kar stalni spremljevalec. Megla je bila tudi glavni krivec, da sva se odločila, da se na kratko ločiva od obale in na hitro skočiva v notranjost države, vse do Narodnega parka Kratersko jezero (Crater Lake). No, skok ni bil ravno kratek, saj je vožnja trajala v eno smer kar 5 ur, ampak ob pogledu na to lepoto, sva takoj vedela, da se je splačalo. Da ne govorim o tem, da ni bilo ne duha ne sluha o megli, modrina neba pa se je zrcalila v jezeru. Dobila sva tisto, po kar sva prišla:). Ampak lepo po vrsti. Pot naju je najprej peljala po znameniti obalni cesti 101 ob Pacifiku. Peljala sva se mimo nešteto malih obmorskih mestec. Ko je nekje na poti megla končno izginila, sva hitro izkoristila to priložnost za postanek na plaži. Pacific city, ki je bil dolgo znan kot mirna ribiška vasica, je bil pravi kraj za to. V bližnjem kampu sva nato postavila šotor in zvečer ob ognju poslušala šumenje oceana. Naslednji dan sva pot nadaljevala vse do mesta Florence, kjer sva mimogrede obiskala še svetilnik Heceta Head Light.  Svetilnikov je vzdolž oregonske obale veliko, razgledi pa naravnost neverjetni. Sonček, ki sva ga bila deležna prejšnji dan in se je do jutra že izgubil nazaj v megli, naju je zvabil v notranjost Oregona.

+  v poslušanje:  Eagles – Take it easy 

Pri Florencu sva se tako dokončno odločila, da obiščeva najbolj znameniti oregonski Narodni park Kratersko jezero, kljub temu da je s poti. Takoj, ko sva zapustila obalo in se odpeljala v notranjost, naju je pozdravilo sinje modro nebo. Po dolgi in dokaj dolgočasni poti sva končno prispela do cilja…

‘Kratersko jezero je bilo nekoč gora.Imenovali so jo Mazama. Mazama je pred približno sedem tisoč sedemsto leti eksplodirala v uničujočem izbruhu, dvainštiridesetkrat obsežnejšem od tistega, ki je leta 1980 obglavil goro Sveta Helena. To je bil najhujši ognjeniški izbruh v Kaskadskem gorovju v milijon letih. Po uničenju Mazame sta pepel in žlindra prekrila milijon tristo tisoč kvadratnih kilometrov ozemlja – zajela sta skoraj ves Oregon in segala do Alberte v Kanadi. Indijansko pleme Klamath, ki je bilo priča uničenju, je verovalo, da sta se spopadla duh podzemlja Llao in duh neba Skell. Ko je bilo bitke konec, je bil Llao pregnan nazaj v podzemlje, od Mazame pa je ostala prazna kotlina. Imenuje se kaldera, kar je nekakšna na glavo obrnjena gora. Gora, ki ji je bilo iztrgano srce. V teku stoletij se je kaldera počasi polnila z vodo in zadržvala oregonsko deževnico in snežnico, dokler ni nastalo današnje jezero. Z največjo globino petsto osemdeset metrov je Kratersko jezero najgloblje v Združenih državah Amerike in med najglobljimi na svetu… Če ne bi videla iz prve roke, ne bi verjela, da bom kmalu v povsem drugem svetu. Vodnik je imel prav: ko sem ga zagledala, nisem mogla verjeti očem. Jezerska gladina je bila tristo metrov  pod skalnatim, dva tisoč dvesto metrov visokim robom, kjer sem se ustavila. Nazobčani krog jezera se je razprostiral pod mano v najbolj nepopisni ultramarinski modrini, kar sem jih kdaj videla. Imel je približno deset kilometrov premera, modro gladino je prediral le vrh majhnega ognjenika, Čarovniški otok, ki se je stožčasto dvigal dobrih dvesto metrov nad vodo in so ga obraščali skrivljeni borovci.’ (odlomek iz knjige C. Strayed – Divja)

…in res, razgled te resnično pusti brez besed. Tako kot pisateljica zgoraj omenjene knjige, se nisem mogla načuditi vsej tej modrini. Menda globoka in čista voda vpija vse barve vidnega spektra razen modre in nam zato vrača odsev takšne modrine. Jezero je za Indijance plemena Klamath še danes posvečen kraj. Počakala sva na sončni zahod in uživala v miru in tišini. Nikjer ni bilo opaziti trume turistov, ki bi jih sicer pričakoval na takšnem kraju. Zvečer sva v lepo urejenem kampu s toplimi tuši (kakšen luksuz:) zopet postavila šotor. Vse hitrejša sva bila že pri tem opravilu in na trenutke se ti zazdi udobje hotelske sobe prav smešno dolgočasno. Ob jasni noči se je na nebu prižgalo na milijone zvezd in ob toplini ognja nisem slutila, da me čaka najhladnejša noč na poti. Oblečena v topla oblačila in zavita v spalko nisem prav veliko spala (priznam, tisti trenutek bi se razveselila tople in smešno udobne hotelske sobe:)) in sem z največjim olajšanjem pričakala prve jutranje žarke in topel čaj. Tolažila me je misel, da bova kmalu v vroči Kaliforniji. :)