Pomlad. Ne vem, če sem je bila že kdaj tako vesela. Resnično je bil dolga zima…in letošnja še posebej. Komaj sem že čakala, da se narava prebudi in se življenje vsaj približno vrne v neko normalo. Daljši dnevi, žvrgolenje ptic in toplo sonce je v ljudi vrnilo nekaj optimizma. Tudi vame. Najbolj pa sem se veselila ponovnih fotografiranj. V naravi s prijetnimi osebami. Na gozdnih poteh. Ob potokih. Med cvetjem. S simpatično K. sva dogovarjali za pomladno nosečniško fotografiranje in takoj, ko se je ponudila priložnost smo izkoristili sonce in cvetoče travnike.
Ljubezen, pričakovanje in prebujanje. Vse to se je čutilo v zraku. Delček tega sem uspela ujeti tudi v svoj objektiv. Dragocene spomine za starša v pričakovanju na njuno najlepše poglavje.
V poslušanje
Michael Bolton – Said I Loved You…But I Lied