Hladen novembrski dan je bil. Čisto pravi za zgodbo – takšno, ki se piše z vetrom v laseh, mehko svetlobo in iskricam v očeh. Poti so bile že jesensko obarvane, jutranje meglice so se počasi razblinile v sončen dan. Popolno za nosečniško fotografiranje z Majo. Hitro sva ujeli ritem. Brez hitenja, brez togih poz.
Najbolj mi ostanejo v spominu drobne stvari. Lasje, ki rahlo plapolajo okoli obraza. Tiho smehljanje, ko je začutila brco. Pogled, ki ni bil namenjen kameri, ampak nekomu, ki še prihaja.
Nosečnost ima svojo tiho moč. Ni glasna. Ne potrebuje velikih gest. Je v drži telesa, kako se dotakneš trebuščka, kako se za trenutek ustaviš in ostaneš v sebi. Prav to sem želela ujeti tisti dan. Ne popolnosti, ampak resničnost. Malo preprostosti, malo ljubezni in kanček čarobnosti. Ravnovesje.
Ella Langley – Weren’t for the wind
