Deževen četrtek se je obetal. Popoldne sem bila dogovorjena za fotografiranje. Potihem malo razočarana nad sivimi težkimi oblaki, saj imam raje tiste nežne, bele, skoraj prosojne …tiste, ki so ključni za mehko svetlobo, ki jo obožujem pri boudoir fotografiranju. Tisto, ki vse obline in poteze zmehča in poudari ženstvenost in eleganco. Potem pa v hotel privihra rdečelaska s tako intenzivno barvo las in karizmo, da sem takoj vedela, da bo fotografiranje kljub sivemu dnevu prav barvito in kontrasti v hotelski sobi so so kar zaživeli.  Slaba volja zaradi sivih oblakov se je razblinila. Res se je treba večkrat opomniti, da se čarovnije dogajajo izven cone našega udobja.

V poslušanje
Etta James – All I Could Do Was Cry