Zelo rada fotografiram v zadnjih vzdihljajih dneva — takrat, ko se mesto umiri in se nebo počasi obarva v tople tone. Svetloba postane mehka, vse se zdi malo počasnejše, in v zraku je nekaj miru, ki ga čez dan ne najdeš. To je čas, ko nastanejo najlepše fotografije.
Pri nosečniškem fotografiranju ne iščem popolnih poz in nasmehov. Bolj tiste male trenutke vmes — dotik roke na trebuščku, pogled med partnerjema, kratek smeh, ko veter skuštra lase. Vse tisto, kar se zgodi samo od sebe, ko se za trenutek pozabi na kamero. Z vsako fotografijo želim ujeti nekaj resničnega — toplino, povezanost, tisto tiho srečo, ki se čuti, še preden jo kdo izreče. Včasih se to zgodi med smehom, drugič med tišino. In vedno, čisto vedno, se zgodi spontano.
Tisto pozno popoldne na Lentu je nebo imelo rahel zlat odtenek, v zraku se je čutila toplina poznega poletja. Par, ki sem ga fotografirala, je bil tako zelo simpatičen, nasmejan in poln pričakovanja. Medtem ko sta se sprehajala ob vodi, sta po reki priplula tudi laboda — in za nekaj trenutkov je bilo vse tako čarobno.
Ko gledam te fotografije, se spomnim, zakaj imam to delo tako rada. Zaradi pristnosti. Zaradi topline, ki se zgodi, ko ni nič načrtovano. In zaradi teh drobnih trenutkov, ki jih življenje samo ponudi – če si vzameš čas, da jih opaziš.
