Ta vikend je bil res nekaj posebnega. Zaznamovalo ga je majhno sladko bitjece. Izgubljenček, ki smo ga našli na cesti v bližini hiše mojih staršev in izgledalo je, da potrebuje našo pomoč. Ker mame ni bilo nikjer, smo ga pobrali, saj žival najverjetneje sama ne bi preživela. Nismo si prišli čisto na jasno ali je bitjece podlasica ali kuna. Ker še ni imelo odprtih oči, veliko pa je bilo ravno za v dlan, smo predvidevali, da je staro komaj nekaj dni.
Prinesli smo ga k hiši in mu v škatli naredili gnezdo, ter mu po kapalki dali za jesti mleko. Z Robitom sva ga, kasneje tistega dne, odnesla domov. Sicer v dvomih, da bo mali pikec sploh preživel noč, mu je to kljub jokanju uspelo. Ker nisva imela pojma, kako poskrbeti zanj, sva zjutraj poklicala Azil za prosto živeče živali in kjub temu, da je bila nedelja, so se oglasili na telefon. Povedali so nama, da mora biti živalici čim bolj toplo in da jo morava hraniti z mačjim ali pa vsaj kozjim mlekom (in da absolutno ne z alpskim). Imela sva možnost dobiti kozje mleko, tako da sva ga hranila s slednjim, v škatlo pa sva mu pod odeje namestila še topli termofor.
Z Azilom sva se dogovorila, da jim ga pripeljeva drugi dan v Celje, kjer naj bi bil na obhodu ravno eden izmed njihovih članov. Očitno sta mu toplota in mleko dobro dela, saj je preživel še eno noč. Zavit v klobčič kot polhek, mu je sicer najbolj odgovarjalo biti v rokah, saj je verjetno pogrešal toplino svoje mamice. Utrujen od vsega novega in verjetno tudi jokanja, je v škatli spal vso pot do Celja, kjer naju je že čakal prijazni možakar iz Azila. Povedal je, da ima mali kar nekaj možnosti za preživetje in da mu bodo pomagali, potem pa ga spustili nazaj v naravo. Upam, da bo mali sirotici uspelo in bo imela zgodba srečen konec. Vesela bi bila, če bi čez nekaj mesecev izvedela, da mali že veselo skaklja po travnikih. Super pa se mi zdi tudi, da imamo v Sloveniji vsaj eno organizacijo, ki skrbi za te uboge živali in jih lahko v stiski pokličeš za informacije in pomoč tudi v nedeljo.
