“Nataša, ostala sva brez besed, jaz s krokodiljimi solzami sreče, Jure orošenih oči… res čudovite, ganjena sva in res res hvaležna!!!”

Zaradi takšnih čudovitih odzivov, se mi velikokrat zdi, da imam najboljšo službo na svetu. Priznam pa, da večkrat ne vem, kaj naj napišem ob fotografijah, ki jih delim z vami. Vedno najlažje povem tisto, kar doživim med fotografiranjem in verjetno se že ponavljam. Ampak želim si, da bi svojo zgodbo vedno lahko povedala na povsem drugačen način. Nisem kaj prida pisatelj in težko drugače opišem kakšno srečo malo bitjece prinese v vsak nov dom in kakšno ljubezen je takrat čutiti v zraku. Vedno sem vesela, da sem lahko del teh trenutkov. Tako intimni se zdijo, tako preprosti ter kljub temu kompleksni, povsem naravni in resnično tako enkratni, da se velikokrat čudim, kako to, da sem lahko ravno jaz priča vsemu temu.

Beseda “počaščena” bi morda še najboljše opisala moje občutke, ko me izberete za svojo fotografinjo in me povabite v svoj dom, da skupaj z vami ovekovečim vašo zgodbo. Zgodbo polno povezanosti, naklonjenosti in ljubezni. Tudi to nedavno fotografiranje novorojenčka Maja me je napeljalo k razmišljanju, kako intimno je takšno beleženje spominov. Simpatična mlada starša sta me prijazno povabila v svoj dom, saj sta si želela fotografij svojega sinčka. Ujeti te kratke, a neprecenljive trenutke, ki bodo ostali z družino za vedno. Vsaka fotografija nosi s seboj zgodbo, ki jo lahko pripovedujemo in delimo z generacijami. In to je naravnost čarobno, kajne?

V poslušanje
Foo Fighters – My Hero