Veš tisti občutek, ko ti nekdo zaupa nekaj res osebnega? Ko ti pove tisto, česar ne pove kar vsakomur. To je občutek, ki ga dobim, ko mi stranka napiše: “Nataša, te fotografije lahko objaviš.”
Vsakič znova me presune. Ker boudoir fotografije niso kot katerekoli druge. Niso poročne, za katere veš, da jih bodo listali gostje v fotoalbumu, ko bodo prišli na obisk. Niso družinske, ki pristanejo na hladilniku. Boudoir fotografije so — no, tvoje. Samo tvoje. Nastale v tistem mehkem, zasebnem prostoru med tabo in kamero, kjer ni bilo nikogar drugega razen naju.
In ko mi nekdo reče — ‘lahko objaviš’ — je to zame res darilo.
E. je prišla k meni z vsem tistim poznanim pomislekom. Z malo tiste jutranje negotovosti pred ogledalom. Z “saj ne vem, ali sem jaz za kaj takega.” A sva hitro ugotovili, da bo to vse skupaj … no, nekako kar šlo. Korak za korakom. Brez pritiska, brez pričakovanj, brez seznama popolnih poz. In potem se zgodi tisto, kar se vedno zgodi, ko si daš malo časa. Sprostiš se. Pozabiš na kamero. Začneš biti ti— ti.
Vsaka fotografija tu je trenutek, ki ga je nekdo zaupal meni — in zdaj ga skupaj zaupava tebi. Upam, da te pogrejejo. Upam tudi, da ko jih pogledaš, pomisliš: morda pa tudi jaz.
Ker odgovor je — ja. Vedno ja. Boudoir fotografiranje je darilo, ki ga nikoli ne obžaluješ.
V poslušanje
Gary Moore – Still Got The Blues
