Vedno znova me med fotografiranjem otrok preseneti njihova energija. Tako so polni življenja ter veseli vsake malenkosti. Hmmm, kje je že to, a ne? Ko si bil vesel preproste štiriperesne deteljice, ki si jo našel v travi. Pikapolonice, ki je priletela na roko. Domačega sladoleda z malinami, ki ga je mami postregla za malico na vroč poletni dan. Kako preprosti in sproščeni dnevi so bili to. Neobremenjeni smo bili z vsem. Bosi smo skakali po travi. Vseeno nam je bilo za nevarne klope in vse strašljive žužke, ki živijo na travniku. Radovedni in polni vprašanj smo zakorakali v nov dan. Poletne dni smo preživljali zunaj, s prijatelji. Ko se je zmračilo, smo komaj čakali jutro, ko bodo pred nami spet nove dogodivščine. Le kam gre to veselje in preprostost? K sreči se sama veliko družim z malimi navihanci, ki me vedno znova opominjajo na to. :) Ko se s fotoaparatom po travniku podim za njimi, tudi sama največkrat pozabim na vse skrbi. O tem sem razmišljala, ko sem doma pregledovala fotografije tega živahnega dne. Razigrana Ela me je čisto očarala s svojim nasmeškom in ker se deklica tako rada fotografira, danes z vami delim nekaj njenih portretov. Upam da ji bodo kasneje v življenju v lep spomin na brezskrbne otroške dni.
