‘Ime ji je Karolina, dolgolasa z zelenimi očmi in igra kitaro. Ima tudi prekrasnega bernskega planšarja Carja.’ Tako mi je njena mami v elektronski pošti opisala Karolino in Carja. Že po samem opisu sem se tako zelo razveselila tega fotografiranja, da sem imela takoj izoblikovane fotografije v svoji glavi in komaj čakala, da jih bom lahko uresničila. Trinajstletno izredno simpatično in nežno dekle si je za rojstni dan zaželelo nekaj portretov s svojim najboljšim prijateljem Carjem. S seboj je vzela tudi kitaro in ko sem jo na koncu spomnila, da bi jo lahko uporabili za nekaj fotografij je čisto potiho začela igrati nežno melodijo in v hipu pozabila na ves svet. Ker je bila popolnoma osredotočena na to, je nisem hotela motiti in tako je nastalo kar nekaj portretov s kitaro, za katere upam, da ji bodo v lep spomin. Očarljiva jesenska svetloba je dala vsemu skupaj le še piko na i in vedela sem, da je nastalo nekaj mojih najljubših portretov.
